About me

Hm. Kako naj se opišem? Lahko bi rekel, da sem večni optimist, ki ga navdušuje predvsem fotografija. Torej, ko si v glavi prevrtim vseh teh dvajsetletinpol vidim, da sem se imel kar fino. Kot še zelo rosni mulc sem imel veliko srečo, saj sem odraščal na vasi, kjer ves mestni vrvež ni imel vpliva na nas, tako da smo se skupaj s sovrstniki zunaj brezskrbno podili za žogami, noreli s kolesi ali se igrali razne družabne igre. Bilo nam je lepo, saj v rani mladosti še nismo bili otroci digitalne dobe in zato smo veliko več časa preživeli drug z drugim smehajoč in brez skrbi.
Ko človek počasi odraste in si oblikuje nek svoj svetovni názor vidi, da stvari niso tako čudovite in brezskrbne. Razmišljanje o zaključku enega šolanje in začetku drugega, zopet zaključek šolanja in za nekatere spet začetek novega oz. nadeljevanje šolanja, in ena izmed težjih stvari; razmišljanje o tem kako hudiča bomo dobili službo. Predvsem je to stvar posameznika, za nekatere je to lažje spet za druge najtežja naloga kar so jih kdaj dobili v življenju. Vsak se pač znajde po svoje.
No, nazaj na moj bežni opis. Torej, kot otroku mi je bilo fajn, bla bla bla, je prišel dan, ko sem bil dovolj star, da sem nekako dodobra razumel svet okoli sebe, ko sem sklenil, da se bom tudi sam nekoliko bolj ukvarjal s fotografijo. Aja, od kje kar naenkrat fotografija. Za to je “kriv” moj dedek, ki je bil tudi sam ljubiteljski fotograf s svojo staro analogno Praktico, ki je še vedno ena izmed top mašin za tovrstno delo. Ko sem bil dovolj star, da sem se nekoliko razumel v sam pojem kaj fotografija je, sem naredil nekaj posnetkov z dedkovo praktico, ki me je takrat zelo navdušila, vendar ne tako zelo dolgo po tem, je dedek umrl in skupaj z njim je odšel tudi ta košček mojega navdušenja nad ukvarjanjem s tovrstno umetnostjo. Na srečo sem se v svojih srednješolskih letih spet začel spogledovati s fotografijo in zadnji mesec v letu 2009 sem si uspel kupiti svoj prvi fotoaparat (Nikon Coolpix P90), ki je bil zame velikega pomena; kot bi recimo najbolj zagrizeni nasini znanstveniki odkrili, da v vesolju resnično je življenje in to na točno takem planetu kot je zemlja. Predstavljajte si veselje in navdušenje. No, tako sem začel prebirati, oziroma ne, požirati fotografske knjige in z vsako fotografijo sem bil bolj navdušen in vsaka naslednja mi je bila bolj všeč (sedaj ko se ozrem nazaj, jih je solidnih le bore malo), ampak vsak začetek je poln navdušenja. Kaj kmalu sem spoznal, da bo za malo boljše rezultate treba poseči po nekoliko boljši opremi. Po nekajmesečnem šparanju se mi je konec maja 2010 (ko je poštar zjutraj pozvonil na zvonec) nasmeh raztegnil vse do ušes in še enkrat okoli glave. Prinesel je namreč težko pričakovano pošiljko; Nikon D90 in nekaj drobižkov opreme. Komaj sem dočakal, da sem napolnil baterijo fotoaparata, ko sem se zavedel, da se že obuvam in z aparatom v roki ter navodili v žepu tečem ven, naredit nekaj testnih posnetkov in se seznanjat z novimi, zame takrat zeloooo obsežnimi nastavitvami. Verjetno se bom vedno spominjal tega dne, kako veliko navdušenje se je razširilo po celem telesu…
Fotoaparat mi je dolgo lepo služil, jaz pa sem ga za njegov trud nagrajeval z razno dodatno opremo. V dobrem letu in pol sva naredila veliko fotografij, a nato je prišel dan, ko sva se morala posloviti, tako sem na začetku letošnjega leta posnel še zadnjo fotografijo z njim, nato pa je odšel in našel drugega lastnika, kateremu bo naprej dobro služil.
Kaj sedaj, ko sem brez fotoaparata? Nič, znova se začenja varčevanje za nakup nove, boljše opreme, do takrat pa se bodo ideje nabirale in nabirale in potem bo ustvarjanje še bolj zabavno in še bolj navdušujoče; medtem pa še sreča za telefon z dokaj spodobno kamero, ki mi bo krajšal čas do takrat.

Želim vam lepo prebiranje bloga in imejte se lepo.

Bine.

No matter what camera you use, it is not the camera but your artistic eyes who makes the photograph. -Taga Creekside

Advertisements